OD KLETKE DO LJUBEZNI!

Verjetno že veste, da je Becca posvojenka, iz azila. Torej ta najina zgodba se začne v začetku novembra, ko sem čisto pomotoma kliknil link, na facebooku, da bodo vsi psi, ki ne najdejo doma, do novega leta uspavani. Bil sem res potrt. Sprva nisem mislil niti pogledati slik, saj bi me preveč bolelo. Nakar sem se odločil in zvečer, pozno ponoči še enkrat šel nazaj na stran in pregledal slike. Z manjšo bolečino v prsih sem vrtel miškin kazalec, gor in dol, dokler nisem zagledal rjave, pitbullu podobne rjave, z belimi lisami kepe dlak... Takrat sem se za nekaj sekund ustavil in samo strmel v njeno sliko. Nisem mogel verjeti, da bo evtanizirana... V trenutku, ko sem se "streznil" sem stekel po stopnicah - nadstropje niže in začel mamo in očeta na vse načine prepričevat, da bi jo lahko dobil. Malo pred tem smo se zmenili, da bomo drugo leto - februarja, kupili rodovniškega velikega švicarskega planšarskega psa pri psarni Karantanski, kateri se moram neizmerno zahvaliti, da nas je vzrediteljica bila pripravljena sprejeti in nam dovolila ogled psarne in te prečudovite pasme. Vzela si je čas, da nam je res vse povedala zelo podrobno! No in začelo se je neustavljivo prepričevanje, če lahko dobim Becco. Ko sem jima omenjal Becco, sem vedno dobil enak odgovor "februarja, ko bo narejen boks in pasja uta". Ampak jaz sem vedel, da je takrat več ne bo, in mogel sem nekaj narediti. Vsak dan sem jo omenjal in po 3 tednih mi je le uspelo prepričati, da gremo po njo. Takoj sem vzel telefon in kar takoj po pouku poklical v Novo-meški azil - TURK. Dogovoril sem se za datum, in res smo šli takrat po njo.  Do datuma me je ločil še en mučen teden. Teden se je vlekel, kot še nikoli. Na kar je le prišel tisti petek, 22.11.2013, ko sem šel po njo. Tisti petek sem izostal v šoli. Zbujal sem se vsako uro, in čakal da bo jutro, da se odpravimo. Zgodaj zjutraj smo krenili od doma. Mučna 2 in pol urna vožnja je bila grozna. Nisem se mogel učakati. Nekaj krat smo se celo skregali v avtu, ker sem bil tako neučakan. Na kar smo le prispeli tja - v NOVOMEŠKI AZIL! Lastnica nas je lepo sprejela in pripeljala Becco. Iz umazane kletke se je privlekla po tleh, bila je suha in shirana. V tistem trenutku me je popadla želja po pobegu, a vstrajal sem, in obstal. Stal sem na mestu in jo samo gledal. Mislil sem si " pa saj bo vse v redu." Vzel sem povodec in jo peljal sem jo na 1. sprehod. Vlekla se je po tleh, bala in stiskala ob tla. Bil sem šokiran. Prav davila se je... Ampak že na prvem sprehodu sem se v njo zaljubil. Odpravili smo se proti domu. Vedno sem razmišljal na njo, kako se počuti. Imeli smo nekaj postojank, in seveda sem jih preživel z njo. Ko sva prišla domov sva šla na kratek večerni sprehod. Bala se je VSEGA; metle, garaže, ograje, hute,  ljudi... Ampak sem bil vedno z njo in se me je kaj hitro navadila. Z njo sem bil ves čas, od zgodaj zjutraj do poznega večera. Samo ona mi je bila pomembna!